Odgovor:

Zakon o delovnih razmerjih določa, da lahko delodajalec začasno napoti delavca v tujino, če tako določa njegova pogodba o zaposlitvi. Po prenehanju opravljanja dela v tujini mora delodajalec zagotoviti delavcu vrnitev v Slovenijo.

Delavec lahko odkloni napotitev v tujino, če obstajajo opravičeni razlogi, kot so:

• nosečnost,
• varstvo otroka, ki še ni dopolnil sedem let starosti,
• vzgoja in varstvo otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti, če delavec živi sam z otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in varstvo,
• invalidnost,
• zdravstveni razlogi,
• drugi razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

Če pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se lahko sklene za čas dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja dela, ki ga napoteni delavec opravlja v tujini.

Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati določila o:

• trajanju dela v tujini,
• praznikih in dela prostih dnevih,
• minimalnem letnem dopustu,
• višini plače in valuti, v kateri se le-ta izplačuje,
• dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini,
• drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini,
• načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ta zakon oziroma ugodneje,
• pogojih vrnitve v Slovenijo.

Namesto določil iz četrte, pete in šeste alineje, se lahko pogodba o zaposlitvi sklicuje na drug zakon, drug predpis ali na kolektivno pogodbo, ki ureja to vprašanje.