Odgovor:

Po določilih Družinskega zakonika velja za očeta otroka, ki je rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po koncu ali razveljavitvi le-te, mož.

Če preneha zakonska zveza s smrtjo moža otrokove matere, otrok pa se rodi v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, velja za otrokovega očeta umrli materin mož.

Za otrokovega očeta, rojenega v zakonski zvezi, ki jo je mati sklenila v 300 dneh po prenehanju prejšnje zakonske zveze, velja materin mož iz nove zakonske zveze, ne glede na razlog prenehanja prejšnje zakonske zveze.

Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, velja moški, ki prizna očetovstvo, ali katerega očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo.

Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, velja moški, ki prizna očetovstvo, ali katerega očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo.

Mati lahko tožbo za ugotovitev očetovstva vloži v enem letu po rojstvu otroka ali v enem letu od dneva, ko je izvedela za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe.

Če oseba, ki jo je mati navedla kot otrokovega očeta, ne prizna očetovstva, lahko mati vloži tožbo za ugotovitev očetovstva v enem letu od podane izjave, koga šteje za otrokovega očeta.

Otrok, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v 300 dneh po prenehanju zakonske zveze, če je ta prenehala s smrtjo moža otrokove matere, ali otrok, za katerega je bilo očetovstvo izpodbito, lahko vloži tožbo za ugotovitev očetovstva najpozneje v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj.

Po smrti moškega, katerega očetovstvo naj bi se ugotovilo, lahko osebe iz 121. in 122. člena Družinskega zakonika vložijo tožbo proti njegovim pravnim naslednikom.

Če se mati ne strinja s priznanjem očetovstva ali ne poda izjave v enem mesecu po prejemu obvestila matičarja o danem priznanju očetovstva, lahko tisti, ki je priznal otroka za svojega, vloži tožbo za ugotovitev, da je on otrokov oče. Tožbo lahko vloži v enem letu od priznanja očetovstva.

Kdor misli, da je otrokov oče, lahko v enem letu od takrat, ko je izvedel za okoliščine, iz katerih domneva, da je otrokov oče, vloži tožbo za ugotovitev očetovstva.

Določbe tega zakonika o ugotavljanju očetovstva se smiselno uporabljajo tudi pri ugotavljanju materinstva.

Tisti, ki velja za otrokovega očeta po tem zakoniku, lahko izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da je otrok njegov. Tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov.

Mati lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za očeta njenega otroka po tem zakoniku. Tožbo mora vložiti v enem letu od dneva, ko je izvedela za okoliščine, ki vzbujajo dvom v očetovstvo.

Otrok lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za njegovega očeta po tem zakoniku, v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki zbujajo dvom v očetovstvo. Petletni rok za tožbo, ki jo vloži otrok, ne sme začeti teči, preden otrok po zakonu, ki ureja pravdni postopek, ne more samostojno opravljati procesnih dejanj.

Kdor misli, da je otrokov oče, lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za otrokovega očeta po tem zakoniku, če hkrati zahteva, da se ugotovi njegovo očetovstvo. Tožbo mora vložiti v enem letu od takrat, ko je izvedel za okoliščine, iz katerih domneva, da je otrokov oče.